Leto 1990, ko smo se Slovenci odločili za samostojno državo in se odcepili od takratne Jugoslavije, je že zdavnaj za nami. Spomin je še živ in marsikaj se je v tem času spremenilo.

Dobivali smo potrditve pa tudi nasprotovanja, ki so rodila različna mnenja in v nekaterih primerih celo sovraštvo. Spet na drugi strani so stvari krenile na bolje. Samostojnosti pa kakor da nismo znali dovolj ceniti in spoštovati, saj smo dopustili, da so se v teh letih zgodile mnoge afere, politični in gospodarski škandali, od katerih so najkraj šo potegnili prav na vadni državljani.

Na osrednji prireditvi v počastitev 20. obletnice samostojnosti v Poljčanah, ki je bila v telovadnici OŠ Poljčane, je kot slavnostna govornica navdušila občinska svetnica Silvestra Samastur. V izjemno skrbno pripravljenem govoru se je dotaknila vsakega leta posebej in z izbranimi besedami nanizala dogodke preteklih 20 let naše samostojne zgodovine.

Iz njenega govora posredujemo odlomke:

» In tod živimo mi. Kakšni ljudje? Ko je človek žalosten, je baje Slovenec. Tisti jokajoči. Ko je človek vesel, je Slovenec. Tisti, ki poje En hribček bom kupil  Ko je človek majhen, je Slovenec. Vsepovsod ga to učimo, v šoli pri zgodovini, geografiji, še pri matematiki, učimo ga v službi, pri delu in plačilu, da je majhen.
Ko je človek prešeren, je Slovenec. Tisti, ki s svojim prvim pevcem pravi: sme nas, kar smo Prešemovih, biti prešernih. Ko je človek popotnik, je Slovenec. In to z veseljem. Lahko je večni potohodec, vendar se na poti po svoji deželi nikoli ne utrudi. Ko je človek lahkomiseln, je Slovenec. Tisti, ki zmeraj tujcu verjame na besedo, rojaku pa rajši nikoli. Ko je Slovenec še mlad, še dolgo ne ve, da je Slovenec. Ko odraste, spozna, da ni lahko biti Slovenec. In končno, ko je človek moder, je Slovenec. Molči, gleda okoli in misli: lepa je moja dežela. Meni najlepša. Rad bi ji bil podoben.<<

Silvestra Samastur se je v svojem govoru dotaknila tudi odnosa državljanov do
svoje države in pravi takole:

»Dobiti in imeti svojo državo ter z njo odgovomo in vestno upravljati, pa gotovo da ni ne enostavna in ne lahka naloga. Da postaneš narod, da uresničiš, udejaniš in zaokviriš svoj bivanjski prostor in si na njem sam svoj gospodar in gospod, je proces, včasih celo revolucija, vojna, solze in kri, smrt in trpljenje, vse je potrebno, da narod pride do svojega cilja.«

»Človek pa potrebuje za lepo življenje na tem svetu samo troje: nekoga, ki ga lahko ljubi, nekaj, kar lahko dela, in-nekaj, kar lahko upa …«

Tako polni upanja pa smo se zbrali na prireditvi ob dnevu samostojnosti, kjer je prazniku v čast potekal tudi koncert Godbe na pihala KUD-a Janko Živko Poljčane. Vsako leto nas v tem času in vedno znova s svojim igranjem navdušijo godbeniki. Njihov repertoar zajema domače in tuje skladbe, ki napolnijo dvorano pa tudi srca ljudi. Glasba vedno znova poveže, še posebej v božično-novoletnem času, ko smo ljudje nekako bolj odprti in dojemljivi, kar je še en dokaz, da je božični čas čaroben, in ga je težko opisati z besedo.

Seveda gre zahvala za tako lep večer predsedniku godbe mag. Janku Pahiču in kapelniku godbe mag. Matjažu Lorenciju. Svoj kamenček sta pridali tudi povezovalka večera Zdenka Detiček Opič in mojstrica scene umetnica Jožica Zemljak. Največ pa je pomenila polna dvorana občanov, ki so se po končani prireditvi zadržali še ob kozarčku in klepetu v družbi članov Vinogradniško-sadjarskega društva Poljčane. SREČNO 2011 smo si zaželeli in da bi
se v tako velikem številu srečevali tudi prihodnje leto na prireditvah.

Panorama, 30.december 2010